Sokratski dialog temelji na starogrški metodi filozofa Sokrata, ki je verjel, da je najboljši način učenja postavljanje premišljenih vprašanj. Cilj metode ni podajanje gotovih odgovorov, ampak spodbujanje kritičnega mišljenja, logičnega sklepanja in samostojnega raziskovanja. Učitelj v vlogi moderatorja vodi pogovor z učenci z zaporednimi vprašanji, ki so usmerjena v razjasnjevanje pojmov, analiziranje argumentov in preverjanje veljavnosti izjav.

Takšen pristop učencem omogoča, da razvijajo sposobnost argumentiranja, postavljanja lastnih vprašanj in iskanja različnih perspektiv. Sokratski dialog je primeren tako za humanistične kot naravoslovne predmete, saj spodbuja razpravo, razumevanje abstraktnih pojmov in globlje dojemanje vsebin. Posebej uporaben je tudi pri etiki, filozofiji, zgodovini ali jezikih, kjer učenci razpravljajo o kompleksnih vprašanjih brez enoznačnih odgovorov. Metoda spodbuja aktivno sodelovanje, radovednost in refleksijo, kar učencem pomaga razviti višje miselne procese.

Naravoslovje – etična vprašanja genetike

Učitelj začne pogovor z vprašanjem: »Ali je prav, da človek spreminja gensko zasnovo živih bitij?«. Nato nadaljuje z vprašanji: »Kakšne koristi prinaša gensko spremenjena hrana?«, »Kakšna tveganja lahko nastanejo?«, »Kje je meja med koristjo in škodo?«.

Učenci skozi diskusijo oblikujejo lastna stališča o etiki v znanosti, spoznavajo različne argumente in se učijo, kako jih logično utemeljiti.

Zgodovina – pomen demokracije v stari Grčiji

Učitelj začne s preprostim vprašanjem: »Kaj pomeni biti svoboden državljan?« in nato vodi dialog z učenci: »Kdo je imel v stari Grčiji pravico do odločanja?«, »Ali je bila to res demokracija, če so bili izključeni sužnji in ženske?«, »Kako in zakaj se to razlikuje od današnjih sistemov?«.

Učenci preko dialoga sami spoznavajo razlike med antično in sodobno demokracijo, ob tem pa razvijajo kritično razmišljanje o pravičnosti in enakosti v družbi.