Izkustveno učenje izhaja iz teorije Davida Kolba, ki je učenje opredelil kot proces, v katerem posameznik skozi izkušnjo, refleksijo, konceptualizacijo in praktično uporabo razvija znanje, veščine in razumevanje. Ključno je, da učenci aktivno sodelujejo pri dejavnostih, kjer neposredno preizkusijo določene pojave, metode ali procese, nato pa svoje izkušnje analizirajo in jih povežejo s teoretičnim znanjem.

S pomočjo takega pristopa k učenju, učenci niso le poslušalci snovi v razredu, ampak so postavljeni v situacijo kjer morajo razmišljati o tematiki, se ji posvetiti na različne načine in jo aktivno raziskati. Tako si o njej ustvarijo globlje mišljenje in nekakšen vtis, ki jim je kasneje v pomoč pri nadgrajevanju znanja. Skozi proces so učenci prisiljeni, da kritično razmišljajo o situaciji, iščejo inovativne načine reševanja problemov, gradijo svojo ustvarjalnost,ter prenesejo znanje v realistične življenjske situacije. Izkustveno učenje se pogosto uporablja pri naravoslovnih predmetih, v umetnosti, pri športu, ali pa pri projektnih dejavnostih in vsebinah, kjer je možno izvesti praktične naloge, eksperimente ali simulacije.

Naravoslovje - raziskovanje ekosistema

Učitelj pri pouku učence odpelje na teren (npr. v bližnji gozd ali ob reko), kjer je njihova naloga, da zberejo čim več različnih podatkov o rastlinah, živalih, prsti in vodi. Vse podatke si morajo zabeležiti. Učitelj jim lahko pred odhodom razdeli delovneliste, s katerimi jih nekoliko omeji in usmeri kaj naj raziskujejo. Na osnovi opažanj, zbranih vzorcev in podatkov nato v razredu izvajajo meritve in eksperimente (npr. pH, vlaga, prisotnost določenih vrst) in analizirajo rezultate.

Skozi izkušnjo spoznajo značilnosti ekosistema, pomen medsebojnih povezav in vplivačloveka na okolje. Po praktičnem delu sledita refleksija in povezava z učno snovjo, kar pripomore k boljšemu pomnjenju.

Fizika - raziskovanje zakonov gibanja

Učenci v skupinah izdelajo preproste vozičke iz preprostih materialov (npr. kartonaste škatle, stiropor, elastike, papir...) ali materialov, ki so primerni za prototipiranje npr. Lego kocke. Sestavljena vozila nato spuščajo po nagnjeni ravnini,ter merijo hitrost, čas in razdaljo. Pri tem beležijo opažanja, poskušajo razložiti, zakaj se vozički ustavijo (trenje, zračni upor), in eksperimentirajo z različnimi nakloni, utežmi ali podlagami. Učitelj skozi aktivnost opazuje in na podlagi sprotnih ugotovitev, opažanja učencev poveže s fizikalnimi zakoni gibanja in energije.

Po praktičnem delu sledi razmišljanje o dogodku. Učitelj usmerja razpravo in jim pomaga, da iz lastnih izkušenj oblikujejo razumevanje osnovnih fizikalnih pojmov. Tak pristop jim omogoča, da fiziko ne dojemajo kot abstraktne formule, temveč kot resnične pojave, ki jih lahko opazijo in izmerijo.